Ilustracija se pojavlja na zelo različnih
področjih – v oglaševanju, tisku, celo na znamkah ipd … Čeprav se pogosto
pojavlja ob besedilu, pa temu ni vedno tako. Živi lahko tudi brez besedila. Najbolj
domača, predvsem otrokom, pa je verjetno v slikanicah. Ilustracija je polna
življenja in informacij. Več časa kot se ji ga nameni, več razkrije. Potrebno
jo je prepešačiti s pogledom, treba se
ji je prepustiti in se ji tudi pustiti nagovoriti. Če se pogled zadrži na neki
točki, tega ne ignorirati, ampak radovedno raziskati, zakaj je temu tako. Kaj
je tisto, kar nagovarja, vznemirja in zadržuje pogled. Mogoče so to barve, ki
utripajo v nekem ritmu samostojno ali v kombinaciji z obliko, črto. Mogoče
vzorec, tekstura, razporeditev elementov, način likovnega nagovarjanja, likovna
tehnika ipd…
Ob opazovanju otroka, ki ali z zanimanjem ali
pa z ihto lista slikanico, človek pomisli, da bi bilo idealno, če bi lahko ilustratorji
ilustrirali takrat, ko je ustvarjalna moč na višku (še bolj idealno bi bilo delati na dveh do treh projektih na leto, od katerega bi živel, vanj pa vnesel vso svojo energijo). Tako bi bila ilustracija
skupek najboljših ustvarjalnih trenutkov in razpoloženj. Zelo verjetno bi ustvarjanje
takega dela terjalo kar nekaj časa. Zato so to v današnjem času žal pobožne
želje, saj so mnogokrat časovni roki (pre)kratki. Tako ustvarjalcu preostane le,
da se v danem trenutku trudi ustvarjati po svojih najboljših močeh. Likovno ustvarjanje
vseeno na nek način spominja na izpraševanje vesti. Ta stavek bi se lahko v
nekaj besedah razložil sledeče: v delu ustvarjati brez pretvarjanja, biti čim
bolj pristen, raziskovati in oddati delo, za katerim lahko ustvarjalec stoji.
Ilustrator, poleg tega, da s svojo domišljijo,
izvirnostjo, srčnostjo in pogumom, da kdaj tvega in tako likovno prezentira
zgodbo, gradi tudi most med zgodbo in bralcem, lahko bi se reklo med
racionalnim (besedilom) in emocionalnem. Ilustracija, namenjena otroku le tega
usmerja, mu širi ali pa spodbuja njegovo predstavo in domišljijo. Ilustracija
ljubi originalnost. Tako se zgodi, da barva ne ustreza vedno obliki (živali
nenavadnih barv), ki jo pričakujemo. Liki so pogosto tudi stilizirani ali
predstavljeni s človeškimi značilnostmi (hodijo, govorijo, imajo dve nogi, dve
roki …). Namen tega ni izkrivljati resničnosti, ampak predstaviti širši pogled,
ali približati lik in zgodbo otroku. Seveda pa je to vezano na stopnjo svobode,
ki je ilustratorju podarjena.
Ob kvalitetnih delih je pravi užitek srkati
nektar likovnih rešitev in ustvarjalnega zagona, ki ga ponujajo ilustratorji s
svojimi likovnimi vizijami (Martina Ljubič, Maja Lubi, Mojca Osojnik, Lila Prap,
Svjetlan Junaković, …). Izvirne slikanice s
kakovostno zgodbo in ilustracijami postanejo univerzalni svet, skupek
vznemirljivih vibracij, ker razkrivajo vedno nova spoznanja. Ob večkratnem
prebiranju in opazovanju več odkrivajo, širijo
ozko usmerjen pogled na situacije in svet ter spodbujajo ustvarjalno mišljenje. V
tem smislu postanejo večne, saj se prenašajo iz generacije v generacijo (npr. Mali
princ, Maček Muri, Kdo je napravil Vidku srajčico …), tudi iz dežele v deželo.
Verjetno univerzalni recept za takšno nadpovprečno kvalitetno delo ne obstaja.
To niti ni tako slabo, vsaj nečesa še človek ne more samovoljno nadzirati. Ustvariti
tako delo spominja na čudež – kot bi v nekem na videz naključnem trenutku v
človeka dihnilo nekaj božanskega. Delo, ki v takem »naključju« nastane, pa
razveseljuje še mnogo generacij, saj ne izgubi aktualnosti.
