Sladko-kislo-grenki so zadnji dnevi in precej razburkani. Šokirana sem nad potezami, ki jih izvaja vlada, ki očitno ne želi podpirati delovnih ljudi, ki bi v življenju radi nekaj dosegli. Dajatve se le povečujejo, samozaposleni pa naj se znajdemo kakor vemo in znamo. Požrešna je ta mati država, prava mačeha, ki svoje ljudi tepe s trdo palico. Mislim, da bi višina novega prispevka samozaposlenih v kulturi morala biti bolj življenjska. Prav tako prispevki, ki mi vzamejo veliko letnega dohodka, na koncu pa malo ostane.
Sladki pa so zaradi dela, ki ga ljubim. Čeprav zapolnjuje skoraj cele dneve, tudi vikende in praznike. In velikokrat utrujena padem v posteljo, za hobije, dopust ali bolniško (bolniško lahko samozaposleni v kulturi koristimo samo, če smo bolni oz bolniško odsotni več kot 31. dni!!!) pa niti pod razno nimam časa.
Prilagam pa sladki del te objave. Ustvarjam slikanico, ki bo letos izšla pri založbi Zala. Zgodbo je napisala ljuba Mateja Sužnik. Čaka me še naslovnica, ki bo pika na i tej dogodivščini. Ljubim te zgodbe, ki so včasih navihane, včasih skrivnostne, napisane z izjemno občutljivostjo in tankočutnostjo, ki jo danes pogrešam. To zgodbo čutim kot brezčasno klasiko, ki bo zvenela tudi prihajajočim generacijam.
