Kar nekaj časa se že spogledujem z idejo o tem, da napišem kakšno besedo ali dve o ilustraciji. Sedaj sem si izborila čas in zbrala voljo tudi za to.
Čeprav je besedna zveza »že od malega občudujem ilustracije« ponošena in obrabljena, v mojem primeru popolnoma drži. Ljubim ilustracije! Padam v njihove pripovedi, barve, črte. Ilustracije so tiste, ki so otroštvo naredile lepo. Navdihovale so me in opogumljale, dajale so mi okrilje in spodbujale domišljijo. In mimogrede me je ljubezen do risanja pograbila za roko in me nikoli več izpustila.
Kaj pa je ilustracija? Z njo se najpogosteje srečujemo v knjigah, slikanicah. O tem Shulevitz (1) zapiše, da je nosilna vloga ilustracije osvetljevanje besedila, poleg tega pa ga tudi dekorira. A njena vloga je še širša. Po Matulki (2) ilustracija razširja pomen zgodbe v slikanici in ob tem pogosto sporoča še več, še drugačno zgodbo. Kako pomembna je njena vloga zapiše tudi Sedmak (3). O njej med drugim pravi, da »prehaja jezikovne meje ...« Ob tem želim še poudariti, da ilustracija živi tudi izven meja knjige (na različnih komercialnih in nekomercialnih izdelkih, plakatih, ipd).
V kakšnem razmerju glede vizualnega zaznavanja pa sta si slika/ilustracije in beseda? Berger o tem napiše, da je »vidno zaznavanje pred besedami. Otrok gleda in prepoznava preden zna govoriti.« (4). Torej je moč vizualnega zaznavanja večja, ljudje smo predvsem vizualna bitja. Menim, da lahko zapišem, da ilustracija vpliva tudi na privlačnost in vizualni izgled knjige, slikanice. In to pogosto pritegne bralca, da si knjigo, slikanico tudi ogleda.
Da ilustracija oživi, pa potrebuje najprej ilustatorja, ki jo izdela (besedilo ni vedno nujno, saj so nekatere slikanice brezbesedne), nato pa gledalca, ki jo bo opazoval in si na podlagi videnega ustvaril njemu lastne občutke, zgodbo. Kakšen pa je odnos med ilustratorjem, bralcem in ilustracijo?
Ilustatorjeva naloga je najprej ta, da se izrazi na svoj subjektiven način. S tem se razvije njemu lasten slog. Ob tem bi se še nekoliko oprla na Sedmaka (5), ki lepo zapiše, da se kakovost ilustracije skriva v osebnem razlaganju, interpretaciji, ki se pokaže preko načina avtorjevega upodabljanja in v širini njegove domišljije. Ilustrator s svojo govorico bralcu predstavi svoje videnje, temu pa bralec/gledalec doda še svojo lastno projekcijo. Gre za simbiozo, za sobivanje, sousvarjanje, ki je vedno neponovljivo.
Še tesnejši odnos pa se tvori med brezbeseno knjigo, ilustratorjem ter bralcem/gledalcem. Haramija in Batič (6) lepo opišeta ta odnos. Medtem, ko ilustrator postavi nekakšno platformo, je branje le te večplastno in v njem je bralec hkrati tudi soavtor zgodbe. Tako se pomen, interpretacija oblikuje v odnosu med sliko in bralcem ter njegovimi izkušnjami, likovnim zanjem, vrednotami ipd. Berger (7) pa poudari, da tisto, kar bralec/gledalec ve ali verjame vpliva na to, kako stvari vidi.
O ilustraciji in o ilustratorjih bi lahko še pisala. A naj bo ta sestavek za tokrat dovolj. Lahko pa napišem, da je ne glede na to, kako je včasih poslanstvo ilustratorja tudi izziv, lepo ustvarjati in opazovati, kaj nastane, ko človek sledi srčnemu klicu, ki je močnejši kakor preračunljiva glava.
1 Uri SHULEVITZ, Writing with pictures: How to write and illustrate children's books, new York 1997, str. 120.
2 Denise I Matulka, A picture book primer: Understanding and using picture books, London 2008, str. 42.
3 Aleš SEDMAK, Predgovor v: 11 Slovenski bienale ilustracije(ur. Nina PIRNAT SPAHIĆ), Ljubljana 2014, kat Cankarjev dom, str. 3.
4 John BERGER, Načini gledanja, Ljubljana 2008, str. 21.
5 Aleš SEDMAK, Predgovor v: 11 Slovenski bienale ilustracije(ur. Nina PIRNAT SPAHIĆ), Ljubljana 2014, kat Cankarjev dom, str. 3.
6 Dragica HARAMIJA in Janja BATIČ, Poetika slikanice, Murska Sobota 2013, str. 256.
7 John BERGER, Načini gledanja, Ljubljana 2008, str. 22.
