Kar nekaj intervjujev sem že opravila, tudi s študenti za razne naloge in diplome. Pa se mi zdi, da bi kakšnega tudi objavila, za arhiv in za spomin. Pri srcu mi je intervju z osnovnošolko Izo Sevčnikar. Postavila mi je fina vprašanja, na katera sem z veseljem odgovorila. Tole pa je končni rezultat, ki bo objavljen v njihovem šolskem glasilu. Vabljeni k branju. Izi pa se zahvaljujem za njena domiselna vprašanja.
INTERVJU Z ILUSTRATORKO MARTO BARTOLJ
Na spletni strani https://www.martabartolj.com/sl/o-meni/ si lahko več preberete o njenem življenju in delu, kot sem naredila tudi jaz, preden sem si sestavila vprašanja za intervju.
Ko sem med jesenskimi počitnicami prebrala knjigo slovenske pisateljice Mateje Gomboc Vse živali družine Cmok, sem se v njej srečala z ilustracijami Marte Bartolj. Zelo so mi bile všeč! Ker stric osebno pozna Marto Bartolj, smo se dogovorili za intervju. Pripravila sem vprašanja (v prvem delu vprašanja o ilustracijah v knjigi in v drugem delu vprašanja o njenem ustvarjanju), a se med počitnicami nismo mogli srečati, zato sem ji vprašanja poslala, ona pa mi je nanje odgovorila.
Draga Iza,
hvala za vprašanja, ki si jih pripravila o knjigi Vse živali družine Cmok, ki jo je napisala Mateja Gomboc, ilustrirala sem jo jaz. :)
1. del intervjuja: O ilustracijah v knjigi Vse živali družine Cmok
Knjiga Vse živali družine Cmok pisateljice Mateje Gomboc nas popelje v prijeten, topel svet nekoliko nenavadne družine, v kateri ima vsaka žival svoj značaj in svoj prostor pod soncem. Ilustracije Marte Bartolj so polne nežnosti, humorja in detajlov, ki jih z veseljem opazujem vedno znova.
1. Kako si si predstavljala družino Cmok, preden si jo narisala?
Ko sem prebrala zgodbo, so se mi v mislih že začeli oblikovati osnovni liki in njihov videz. Slediti sem morala njihovi starosti, ki jo je določila pisateljica Mateja Gomboc, drugače pa sem imela pri oblikovanju glavnih likov proste roke. Želela sem, da so malce navihani. Pomembno je bilo, da sem zmogla pokazati čustva na njihovih obrazih. In da je podobnost likov ostajala skozi celotno knjigo.
2. Ilustracije v knjigi so nežne in polne podrobnosti. Kako si izbrala barve in vzdušje za posamezne prizore?
Barve izbiram intuitivno, torej po občutku. Najprej jih določim na skici. Če z njimi nisem zadovoljna, jih prilagajam toliko časa, da zazvenijo in da dobro delujejo v celotni ilustraciji. Rada imam kontraste, ljuba mi je rdeča. Zelo uživam v risanju, zato sem vključila tudi črno risbo, ki mogoče ilustracijam daje rahlo stripovski videz. Barve prilagajam tudi prizorom: če je prizor žalosten, ne vključujem kričečih barv. Če je prisotno veselje, so tudi barve bolj živahne.
3. Meni je najbolj všeč zajček Osvald, ker je tako prikupen, najbolj zabavna ilustracija zame pa je pes Snupi, ko razvleče WC-papir po dnevni sobi. Katera žival iz družine Cmok je bila tebi najbolj zabavna in zanimiva za ilustriranje?
Zelo dobra opazovalka si, Iza. Bravo! Tudi meni je najljubša tista, ko kuža Snupi dirja po sobi in naredi nered. Druga žival, ki sem jo rada ilustrirala je pa podganca Frida. Pija jo poimenuje kar malo večja miš, da se starša ne bi zgrozila nad tem, da imajo doma podgano.
4. Kako ti je uspelo občutje topline in domačnosti v družini Cmok prenesti v ilustracije?
Me veseli, da občutiš domačnost in toplino v ilustracijah, ki sem jih naredila za knjigo o družini Cmok. Ko mi to pove bralka, kot si ti, je to zame uspeh. Mislim, da mi to uspe takrat, kadar se domače počutim z zgodbo, ki jo ilustriram. Drugi razlog je v tem, ker poznam to toplino iz družine, kjer sem odraščala. Ker sem jo občutila, jo zmorem upodobiti. Tretji razlog je verjetno pa tudi ta, da so me obkrožale živali, ko sem odraščala: imeli smo mucke, s starim „atetom” sem pasla celo kravo, ki je rada pohrustala „japi” piškote, ki sem ji jih dajala. Vedno so bili v bližini kakšni sosedovi kužki, ob gozdu srne, ptice na drevesih v naši vasi … Tako okolje mi je zelo znano in domače. Zato ga tudi lažje narišem.
5. Ali je v kakšni ilustraciji iz knjige skrita posebna podrobnost ali skrivnost, ki jo opazimo šele, če res dobro pogledamo?
Ker so v tej knjigi ilustracije vinjetne (manjši prizori, ki ne zavzemajo cele strani ali polovice strani, ampak le manjši del) in izčiščene, da opazimo glavne like, nisem tkala zelo veliko skritih ali pa spremljajočih prizorov, pomenov. Se pa tu in tam pojavi kakšna reč. Če primerjaš ilustraciji na strani 23 in 54-55, lahko primerjaš blazine na kavču in fotelju. Si kaj opazila? Ena blazina je enaka, dve sta različni. To nakazuje na življenje v prostoru. Nekateri predmeti ostajajo, nekateri se zamenjajo. Podobno je z rožama. Kaj opaziš? Lonca sta enaka, število listov pri obeh pa je različno, saj rastlini ves čas rasteta.
2. del intervjuja: Čarobni svet ilustracij
1. Kdaj si začela risati in kdaj si ugotovila, da želiš postati ilustratorka?
Risati sem začela takoj, ko sem lahko držala svinčnik v rokah. Ko sem bila še zelo majhna, pa sva z bratom poprijela za krtačo za čevlje in črn globin ter „pobelila” steno. Takrat smo namreč belili v hiši. Opazovala sva, kako to počne pleskar in se odločila, da poskusiva še midva. :D
Risati sem začela takoj, ko sem lahko držala svinčnik v rokah. Ko sem bila še zelo majhna, pa sva z bratom poprijela za krtačo za čevlje in črn globin ter „pobelila” steno. Takrat smo namreč belili v hiši. Opazovala sva, kako to počne pleskar in se odločila, da poskusiva še midva. :D
2. Kaj te najbolj navdihuje pri ustvarjanju ilustracij – narava, ljudje, knjige …?
Najbolj me navdihuje narava. Zelo jo občudujem, cenim in je neskončen vir navdiha. Rada opazujem nebo in oblake, drevesa v vseh letnih časih, živali. Narava je tako čarobna, ponese me v svet, kjer je vse mogoče.
3. Kako poteka tvoj dan, ko delaš nove ilustracije?
Vsako jutro se začne tako, da najprej nahranim svoje in zunanje mačke. Nekaj mačkonov imam doma, nekaj pa jih hranim na lokaciji nekaj korakov stran od naše hiše, v naši vasi, kjer sem jim naredila hiško. Temu sledi kava, nato pa ustvarjanje. Pogledam urnik, katero knjigo ali pa zgodbo za revijo moram ilustrirati najprej, in potem začnem. Ustvarjam cel dan. Vmes si vzamem odmor – včasih za sprehod, vedno pa nesem popoldansko malico še zunanjim mačkonom. Zvečer pa včasih kaj preberem, če imam še kaj moči za to.
4. Katero svojo knjigo imaš najraje in zakaj?
Najraje imam knjigo Kje si? oz. Every Little Kindness. To je moja avtorska knjiga, ki mi je odprla vrata v svet, čeprav nisem imela z njo nič načrtov. Odkrila jo je naša založba Miš, ki jo je ponesla v različne države sveta. V njej prikazujem zgodbo o prijaznosti in o tem, kako lahko prav vsi z majhnimi gestami naredimo svet lepši in prijaznejši.
5. Tvoje slike pogosto povedo zgodbo brez besed. Kako se odločiš, kaj bodo liki počeli in čutili?
Čeprav zgodba nima besedila, torej je brezbesedilna, si zase napišem nekaj stavkov. Tam se odločim, kakšna bo vsebina, dogodki in kakšni bodo glavni liki. To se lahko tudi še spremeni, ko ustvarjam knjigo. Zato je risanje knjige zame čaroben proces, ki me preseneča in šele na koncu vidim, kako se bo zgodba v celoti odvila.
6. S katerimi barvami ali tehnikami najraje ustvarjaš?
Spoznavam, da imam rada čim manj barv v ilustraciji. Ustvarjam pa tudi zelo barvite, če zgodba to zahteva. Prilagajam se vsaki zgodbi posebej. Najrajši imam mešano tehniko. To pomeni, da uporabim vse, kar mi omogoča, da dosežem nek občutek v prizoru, ki ga ilustriram (vodene barve, gvaš, suhe barvice, akrilne, tuš itd.).
7. Se ti je že zgodilo, da ti ilustracija ni uspela tako, kot si želela? Kaj narediš takrat?
Seveda, nič nenavadnega ni, če ilustracija ne uspe in tudi to je del mojega ustvarjanja. Če je mogoče, vztrajam v delu in skušam prizor izboljšati in doseči to, kar si želim. Če ne uspe, pa moram začeti znova, od začetka. Tudi večkrat, če je treba.
8. Kaj je najlepše pri tvojem poklicu in kaj je najtežje?
Najlepše je, ko dobim zgodbo, ki zazveni z menoj, in vem, da jo bom lahko ilustrirala. Najlepše je, ko knjige, ki jih ilustriram, živijo v naročju bralcev. Tako vem, da niso osamljene na knjižnih policah, ampak živijo in zbujajo domišljijo vsem, ki jih berejo. Težko je, ko imam ustvarjalno blokado, ko ne morem ustvarjati. Še posebej, če to traja več dni. Takrat si moram vzeti pavzo in se vrniti, ko se ustvarjalna iskra spet prebudi.
9. Imaš kakšen nasvet za otroke, ki radi rišejo in bi nekoč radi postali ilustratorji?
Nasvet, ki tudi pri meni še vedno drži, je ta, da vztrajnost in delo pokažeta rezultate. Ko delamo to, kar nas veseli, in se ves čas učimo ter vztrajamo, prinese zadovoljstvo, četudi so vmes obdobja, ko nam ne gre in nam je težko.
10. Če bi lahko narisala eno čarobno stvar, ki bi polepšala svet, kaj bi to bilo?
Verjamem, da prijaznost lahko spremeni in polepša svet. Svet se začne spreminjati v naših srcih. Zato se trudim, da prijaznosti ne bi samo risala, ampak tudi živela. Ni dovolj le, da jo upodobimo, moramo jo tudi živeti.
11. Kako bi opisala sebe v treh barvah? In zakaj s temi barvami?
Hmm, to je pa težko vprašanje. :) Zelo težko se omejim v barve, ampak če izstrelim brez prevelikega razmišljanja sedaj, ta trenutek, mi na misel pride rumena, ker me spominja na sonce. Zelena, ker je prisotna v naravi, v krošnjah dreves in travi. In črna, ker brez nje ni pravega kontrasta. Ponoči zvezde svetlo sijejo, ker so vpete v temno nebo. V črni barvi se skrivajo vse druge barve, zato je še bolj posebna.
Hvala za tvoj čas in za tvoja vprašanja, draga Iza. Želim ti veliko svetlobe in čarobne domišljije. Pa prijeten konec leta, v katerega vstopamo.
Lepo te pozdravljam,
Marta Bartolj
Lepo te pozdravljam,
Marta Bartolj
PS: Tako knjiga Vse živali družine Cmok kot Kje si? in A smo že tam? so izšle pri naši založbi Miš.
